Resnice nihče ne mara!

Nedolgo nazaj je gostujoči župnik v naši župniji med pridigo izjavil: »Zapomnite si, resnice nihče ne mara, pa naj si bo to v politiki, družinskem krogu ali pa cerkvenih krogih.« Z možem sva se tisti dan o tej izjavi pogovarjala in doumela sem, da stavek še kako drži.

Kdaj ste nazadnje komu povedali točno tisto kar si mislite? Na primer, svojemu prijatelju: »Joj, tvoj otrok se mi pa zdi grozno razvajen.« Ali pa morda šefu: »Mislim da nimaš pojma, kako je potrebno voditi zaposlene.« Kaj pa župniku: »Vaše pridige so predolge in nesmiselne.« Morda mami: »Joj, tale krompir je pa čisto preslan.« Ali pa ženi: »Uf, ti si se pa precej zredila v zadnjem mesecu.« Morda pa ste rekli možu: »Ne zdiš se mi sposoben sam zamenjati pipe«. Tisti, ki ste kaj od tega dejansko povedali, ste nazaj najbrž dobili precej oster, užaljen ali pa razburjen odziv.

Večina nas je zaradi izkušenj, ko smo se z direktno resnico opekli, začela resnico prikrojevati, oz. jo tako rekoč »zavijati v celofan«. Zgornje stavke smo se naučili malce lepše oblikovati. Na primer prijatelju z razvajenim otrokom najverjetneje ne bi rekli nič, če pa že bi, pa bi zvenelo nekako tako: »Hehe, tale mali pa je žverca in pol. Si veliko upa a ne?!« Tudi pred šefi smo bolj ali manj tiho in požremo vse kar nam servirajo. Če pa se že opogumimo ali dobimo anketo o zadovoljstvu zaposlenih pa resnico povemo takole: »Mogoče si bi lahko sem pa tja vzeli kaj več časa za zaposlene. Ampak jaz sem čisto zadovoljen. To bolj za druge velja.« Če so župnikove pridige brez veze in predolge, ljudje tega niti ne upajo povedati. Večina jih sploh ne pride več k maši. Če pa bi že kaj rekli, pa bi nekaj v stilu: »Vaše pridige so res dobre. Mogoče bi jih bilo treba samo malo skrajšati zaradi starejših in otrok, ki težko toliko časa sedijo pri maši.« Mami, ki je presolila krompir bi rekli: »Veš, mi ne uporabljamo več toliko soli. Se trudimo bolj zdravo živeti. Drugič mogoče čisto malo manj soli. Drugače je pa super. Mmmm, njami.« Če bo mož ženi direktno rekel, da je debela, oz. se je zredila mu bo zamerila do konca življenja, ne glede na to, da se tega sama še predobro zaveda. Možje se večinoma tudi, ko jih žene vprašamo, ali se jim zdimo debele, prav lepo izmuznejo z besedami: »Debela? Ah, daj no nehaj. Meni si s tako ritko prav všeč. Si mogoče noseča?« Žene pa smo se velikokrat že opekle, ko smo može čisto nevede skritizirale, ko je sam kaj popravil, naredil. Njim namreč veliko pomeni pohvala, če pa dobijo kritiko pa se zaprejo v svoj kotiček in običajno kuhajo mulo. Če bi se mož hotel sam lotiti menjave pipe, pa iz izkušenj vemo, da so taki projekti v preteklosti že velikokrat klavrno propadli, bi mu to morda dali vedeti z besedami: »Joj, a ne bi raje poklicali mojstra? Raje bi videla, da se lotiš česa drugega/preživiš čas z družino.«

S takim prikrojevanjem resnice smo postali pravi mojstri malih laži. Nihče več ne pove resnice osebi na katero se resnica nanaša, tako kot si zares misli. Seveda pa to ne pomeni, da resnice ne znamo povedati drugim. V t.i. opravljanju drugih smo prav dobri. Tudi sama se velikokrat zalotim, ko hitim možu razlagati, kako se mi zdi vzgoja otrok znancev zgrešena. Ali pa ko mirne duše po dolgem in počez skritiziram nadrejene. Tudi kako zmrdovanje nad družinskim kosilom, mi kdaj ne uide. In zakaj to počnemo? V podzavesti si želimo, da bi s kritiko drugih, sami izpadli boljše osebe. Včasih pa z opravljanjem drugih zgolj preusmerjamo fokus iz lastnih problemov. 

Tanka je meja med resnico in opravljanjem in ni vsaka kritika na račun drugih tudi opravljanje. Opravljanje vsi zelo dobro poznamo. Kako pa se mu lahko izognem, če želim povedati zgolj svoje mnenje? S preprostimi stavki, ki se začnejo z: »Moje mnenje je…« ali pa »Mislim, da…« in se končajo s predlogom, kako bi zadevo vi izboljšali. Nikoli direktno ne kritiziramo oseb, temveč le izrazimo nestrinjanje z dejanjem. Enako velja, v kolikor želite svoje mnenje povedati direktno osebi, na katero se le to nanaša. V tem primeru morate biti pripravljeni na negativno reakcijo, saj ljudje vsakršno mnenje, ki je v nasprotju z našim, doživljamo kot kritiko. Ni zaman rek: »Resnica boli!«.

Le kako lahko nekaj tako preprostega, kot je resnica, človeka tako prizadene? Običajno je to zato, ker si svojih napak in pomanjkljivosti ne želimo priznati. Ljudje stremimo k popolnosti. Želimo biti popolni starši, imeti popolno službo, popolne prijatelje, starše, itd. Redko pa si priznamo, da sami nismo popolni in tega tudi ne moremo zahtevati od drugih. Drugi razlog pa je tekmovalnost. Ta nam v zdravi meri pride prav pri gradnji kariere, študiju ipd. Ničkolikokrat pa se zgodi, da tekmujemo s svojimi najbližjimi in se z njimi celo primerjamo. Npr. kakšno hišo ima sosed, kakšen telefon prijatelj, kakšen računalnik je za rojstni dan dobil brat… S primerjanjem z drugimi v hipu pademo v neskončen vodnjak zavisti. In kaj ima resnica z zavistjo?  Ljudje smo po svoji naravi sebični. Smo večni grešniki. Vsaka resnica, ki rani naš popolni ego, nas globoko zaznamuje. Ko iz ust človeka slišimo, da nismo popolni, dobimo rano v našo egoistično dušo. Običajno pa je prva reakcija na slišano kritiko zanikanje.

Seveda je potrebno ločiti med dobronamerno in slabonamerno kritiko. Če kritiko povemo zato, ker si želimo, da bi se stvari izboljšale ne le za nas, temveč tudi za osebo, na katero je le ta letela, potem gre za dobronamerno kritiko. V kolikor pa kritiziramo zgolj iz zavisti, ljubosumja ali gole tekmovalnosti, pa kritika ni na mestu, četudi bi si jo nekdo zaslužil. Če vzamemo primer prijatelja z razvajenim otrokom… V kolikor bi kritiko povedali z namenom, da bi starši preživeli več časa z otrokom, ki mu očitno namesto, da bi mu namenili svojo pozornost, dovolijo, da počne kar hoče, je kritika dobronamerna. Če pa kritiziramo vzgojo staršev samo zato, ker želimo potrditev, da smo boljši v vzgoji (se primerjamo), kritika ni na mestu.

Malo pa je takih ljudi, ki znajo dobronamerno kritiko na svoj račun, sprejeti ponižno, brez slabih občutkov. Kako lep bi bil svet, ko bi vsi znali tako kritiko sprejeti mirno. Sprejemanje resnice je prvi pogoj za osebno rast. Namesto, da se zmrdujemo nad osebami, ki nam s kritiko želijo le dobro, raje izkoristimo njihovo mnenje za nekaj dobrega, pozitivnega. Pojdimo iz cone udobja in postanimo boljše osebe. Tako bomo namesto kritike naslednjič morda slišali pohvalo. In kaj bi si človek lepšega še lahko želel?!