Kristjan na dopustu

Iskalnik

Kristjan na dopustu

Z možem rada poudariva, da sva kristjana na kar sva ponosna. Kljub vsemu se večkrat vprašam kako trdna kristjana sva. Živeti po Kristusovem nauku je vse prej kot iti vsako nedeljo in za vse večje praznike k maši, tu in tam zmoliti kak očenaš, se cerkveno poročiti, dati krstiti otroka, ipd. Biti kristjan za naju pomeni, živeti vse tisto, kar nas je Kristus učil. Trudimo se iti prav vsako nedeljo k maši, če nam le zdravje dopušča. Pa ne zgolj zato, da se lahko potem pred drugimi ponašamo, da smo dobri kristjani in zgledni verniki. K maši gremo zgolj in samo zaradi nas samih.
 
 
Med sveto mašo se z možem lahko umiriva in umakneva od vsakodnevnih skrbi. Tam lahko najdeva svoj notranji mir, se kot zakonca začutiva in ta mir preneseva na najino hči. Sveta daritev, za naju pomeni prav to, darovati sebe in svojo ljubezen v Božje roke. Prav tako pri bogoslužju Bogu predava vse skrbi in težave, ter se odpreva za ljubezen, ki naju obkroža. Ker nama sveta maša pomeni več kot zgolj obveznost, ki nama jo nalaga cerkev in najina vest, si ne predstavljava nedelje brez svete maše, ne glede na to kje se nahajamo.

Kljub vsemu pa sem letos o pomenu krščanstva in o tem kaj slovenskim kristjanom pomeni sveta maša, začela globlje razmišljati na dopustu. Ja marsikdo bi se mi čudil, da o čem takem razmišljam prav na dopustu. Pa kljub temu ni tako čudno, če povem, da je bil povod za moje razmišljanje, ravno obisk svete maše na dopustu v srednji Dalmaciji.
 
 
Da je med Slovenci najbolj priljubljena destinacija za dopust prav Hrvaška, že vrabci čivkajo. Tudi kraj, kjer smo svoj dopust preživljali mi, je med Slovenci, predvsem družinami, zelo priljubljen. Dan pred nedeljo, smo tudi mi odšli na priljubljeno plažo, kjer se je turistov kar trlo. Popoldan smo komaj našli kotiček v senci borovcev za našo majhno družinico. Ni prav dolgo trajalo, ko sem v bližini že zaslišala jezik naših rojakov, kmalu zatem na drugi strani spet, pa pod nami zopet in tako dalje. Kakih 30-40% turistov na plaži je bilo zagotovo Slovencev, v večini družin, nekaj pa je bilo tudi parov ali zakoncev.

Vesela, da sem obkrožena s sodržavljani, sem se naslednji dan, v nedeljo, z možem in hčerkico, odpravila v bližnjo cerkev k sveti daritvi. Z malce negotovosti, ker smo v čisto drugem okolju, smo bolj v ozadju našli prostorček tudi zase. Cerkev se je v nekaj minutah napolnila do zadnjega kotička, kar me je navdalo z veseljem. Pri sebi sem si tiho zamrmrala, da ni čudno, da so domače cerkve v Sloveniji (če odmislimo našo Obalo) v času dopustov tako prazne. Nekam pa vsi ti ljudje vendar morajo iti k maši.

Sveta maša v tujem jeziku je prav posebno doživetje. Sama imam to srečo, da mi jeziki niso tuji in hrvaško razumem brez težav. Malce težje pa je med tako mašo sodelovati in moliti, saj ne veš ali bi molil v svojem ali tujem jeziku. Jaz sem se trudila moliti v svojem, slovenskem jeziku, na katerega sem ponosna. Pa kljub temu sem se med molitvijo velikokrat kar izgubila in sem se precej lovila med tujim in našim jezikom. Zame je bil to izziv, da se lahko med molitvijo bolj poglobim v svoje misli in poskušam odmisliti motečo okolico. Kakorkoli že, maša je bila res lepa. Imeli smo to srečo, da je bila ravno krstna in smo tako lahko prisostvovali tudi temu lepemu obredu, izven meja naše župnije in države. Tudi župnik tega lepega kraja je bil nekaj posebnega. Preprost, nasmejan in poln pozitivne energije je bil vesel vsakega, ki je prišel v Božji hram. Prav posebej vesel pa je bil novih obrazov, turistov, ki so premostili jezikovne ovire in prišli k sveti maši v tuj kraj. Na koncu maše je ves vesel pozdravil prav vse tuje vernike na prav poseben način in sicer s prošnjo naj pomahajo verniki iz države, ki jo bo poklical. In tako je začel…

SLOVAŠKA… uff pomahalo je veliko rok.
ČEŠKA… kakšna roka manj kot prej.
MADŽARSKA… tu in tam kakšna roka.
ITALIJA… precej rok je štrlelo v zrak.
NEMČIJA in AVSTRIJA… Ja sehr gut. Precej rok.
ŠVICA… kakšne 4 roke so se res našle.
Vmes so se našle še roke iz Avstralije, vernikov iz držav kot so Francija, Anglija, baltske države ipd. pa med nami ni bilo.

Jaz sem vsa nestrpna čakala kdaj za Božjo voljo bo poklical že Slovenijo. Bila sem prepričana, da bo polovica cerkve dvignila roko. Tako zelo prepričana sem bila ravno zato, ker sem dan poprej na plaži slišala toliko slovenskega jezika okoli sebe. Nekje vmes je župnik res zaklical: »SLOVENIJA!« in vsa ponosna sem dvignila roko visoooko v zrak. Ozrem se okoli sebe in vsa začudena preštejem 4 roke, mojo, moževo in dve hčerkini, ki je veselo poskakovala v moževem naročju. Župnik se ozira po cerkvi in tam v ozadju le zagleda naše roke. Ves vesel se nam nasmeje, nam pomaha in reče: »Aaa jesu jedni Slovenci, tamo sa bebom«. Celo občestvo se zazre v nas in se nam prisrčno nasmeji, kot da smo neko čudo sveta, ki ga običajno tam ne vidijo.

Šokirana in začudena sem na poti v naš apartma razmišljala o tem dogodku. Kako je možno, da smo bili v nabito polni cerkvi, v turistično obleganem kraju, edini Slovenci pri maši?!? In kako to, da je bilo tudi občestvo pri maši presenečeno, da sploh so tam kaki Slovenci?!? Ali Slovenci na dopustu ne hodijo k maši?!?

Odgovorov na svoja vprašanja nisem dobila. Vem le to, da so bile slovenske cerkve v času dopusta skoraj prazne, v cerkvah dopustniških krajev prav tako ni bilo Slovencev, na plaži pa je vsak tretji govoril slovenski jezik. Iz tega lahko sklepam, da Slovenci med dopustov pač ne grejo k maši. Prav rada bi slišala razloge zakaj ne?! Je ovira jezik?! Gužva v cerkvi?! Se bojijo, da na plaži ne bodo našli dobrega prostora, če grejo prej k maši?! No, ni ga razloga, ki bi mu sama prikimala. Vse to so le izgovori, zakaj ne bi šli k maši. Je maša za nas Slovence nekakšna obveza, za katero si rečemo: »No saj med dopustom nam pa ni potrebno iti.«?! Če je sveta maša za nekoga obveznost od katere si olajšano spočije med dopustom, potem bi takemu človeku jaz težko rekla (dober) kristjan. Za kristjana maša ni obveza, ampak vesel dogodek, obred rasti, osvoboditve in odrešitve. Pravzaprav bi sveta maša morala biti oddih od vsakdanjih obveznosti. Tako rekoč »osebni dopust«, kjer si odpočije in nabere novih moči za tiste obveznosti, ki ga čakajo zunaj zidov Božjega hrama ljubezni in dobrote.

Dragi moji, želim si, da bi se vsi kristjani znali med mašo sprostiti, spočiti in nabrati novih moči. Naj bo sveta maša, vsak dan, vsako nedeljo in vsak praznik vaša osebna plaža in vsaka župnija najlepša destinacija, ki jo je kdaj ugledalo vaše oko.

BOG Z VAMI.
 
 
Kategorije: 
Aktualno

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.