Zakaj poroka ni samo papir?!

Mesec maj se počasi poslavlja, sezona porok pa je v polnem zagonu. Ni je sobote, ko ne bi vsaj enkrat videla ali slišala glasnega hupanja karavane avtomobilov, ki spremljajo ženina in nevesto na poti v njuno skupno večnost. Ob tem hupanju me vedno preplavi veselje in vedno se spomnim tistega dne, ko se je hupanje slišalo za avtomobilom v katerem sva sedela sveže poročena skupaj z možem.

Moje vesele spomine in zadovoljstvo ob tem, da je skupno srečo našel še en par, pa nemalokrat prekinejo besede mojega (pri 35+ in samskega) brata, ki ob vsakem hupanju govori ene in iste besede: »Še eden, ki se je zafrknil.« Žal so to pogosto besede mnogih, premnogih fantov. Pogosto fante, ki uporabljajo te fraze vidimo pri 30+ letih še vedno samske in nemalokrat zagrenjene, čeprav se tega niti ne zavedajo. Od kje torej pridejo te misli?

V članku Pomen zaroke zanjo in zanj, sem že govorila o strahu pred zavrnitvijo in pomenu fantove odločitve, da se bo celo življenje trudil le za eno dekle. Tokrat pa se bom osredotočila na vprašanje, zakaj se toliko parov odloči živeti »na koruzi«, v odgovor zakaj se ne poročita, pa pogosto slišimo eno in isto lajno, da ne potrebujeta »papirja«, da bi bila srečna skupaj.

Da bi bil srečni, zadovoljni in zaljubljeni, res ne potrebujemo papirja ali izkaznice, vendar moram vse privržence »koruzništva« razočarati. Poroka ni le podpis pred matičarjem, razkazovanje v elegantni obleki in šov za sorodstvo, četudi si (napačno) to premnogi tako predstavljajo. Da lahko pravo poroko par doživi, je potrebna globoka notranja priprava, temu pa je namenjen čas zaroke. Več o tej pripravi si lahko preberete v članku Pomen poroke zanjo in zanj. Ta priprava ni lahka, še manj enostavna. Ker je to čas razčiščevanja in usklajevanja, se večina parov takrat pogosto spre, nemalo se jih tudi razide, ker ne najdejo skupnega jezika. Le koga ne bi bilo strah takega soočenja?!

Torej, strah je tisti krivec, da se par ali posameznik v paru, ne odloči za zaroko. Ker si tega strahu ne prizna, pa tudi na poroko gleda le kot na papir. To mu je v tolažbo in s tem se izogne vprašanjem sorodnikov in prijateljev, ki jim nikakor ni jasno zakaj se par ali posameznik po več letih končno ne premakne iz »cone udobja« in naredi korak naprej v odnosu.

Poroka je obred namenjen fantu in dekletu, ki sta se notranje dobro pripravila na to, da zapustita svoji primarni družini in si ustvarita svojo. Gre za obred, kjer si pred pričami, sorodniki in prijatelji obljubita, da: »si bosta zvesta v sreči in nesreči, bolezni in zdravju.«, ter da: »se bosta ljubila in spoštovala, vse dni svojega življenja.«. To niso le besede, oz. zguljene fraze iz Hollywoodskih filmov in pocukranih žajfnic. To so temelji našega človeškega obstoja. Ljudje smo ustvarjeni, da si najdemo partnerja in nadaljujemo človeški rod, vendar tu ne gre za tradicijo ali nagon, kot je morda šlo pri naših starih prednikih. V današnjem času polnem dražljajev, mehke pornografije ki stremi v nas iz obcestnih plakatov in revij, ter trde pornografije, ki je že vsakemu otroku dosegljiva z nekaj kliki računalniške miške, gre za ODLOČITEV. Odločitev, da svoje življenje posvetiš le eni osebi, ne glede na to, koliko slabih dni vaju čaka, kakšna bolezen bo preizkušala vajin odnos, koliko (nesmiselnih) prepirov bosta imela, kako problematični bodo vajini otroci, ipd.

Nasprotniki porok, bi ob vsem tem kaj hitro zopet našli izgovor, da se odločiš lahko tudi brez podpisovanja papirja in cirkusa za en dan, pa žal jih moram zopet razočarati. Seveda odločitev je stvar posameznika, odločiš se ne v trenutku pred matičarjem in sorodniki, temveč je to proces, ki v človeku zori, tako kot zorita posameznika, ki si želita dozoreti do te mere, da bosta svojo ljubezen lahko potrdila in brez sramu izkazala pred matičarjem, sorodniki, prijatelji, celo Bogom. Žal je veliko takih, ki tega niso zmožni in vsak izgovor je dober, da se izogneš nečemu, ki presega tvoje zmožnosti.

Bi se lahko par tako globoko zavezal drug drugemu doma ob domači mizi, ob kavici, v postelji, na sprehodu? Moj odgovor je NE! Naj vam pojasnim iz čisto teoretičnega vidika…

Ljudje smo razumska in čustvena bitja. Da neka odločitev postane del nas, z drugimi besedami jo ponotranjimo, morata biti razum in čustva sočasno povezana. Prav gotovo se lahko človek razumsko nekaj odloči zjutraj v postelji, vendar takrat njegova čustva niso (toliko) aktivirana. Pustimo, če gre za odločitev po spolnem odnosu. Vsi vemo, da nas takrat preplavlja morje čustev, vendar pa žal razum takrat ni na naši strani.

Torej za trdno odločitev sta torej potrebna razum in čustva. Težava pa nastane pri usklajevanju obeh, saj so čustva pogosto impulzivna, torej trenutna, razum pa potrebuje čas, da zadeve analizira. Da se razumsko odločimo za poroko, je torej nujen čas, da v miru preučimo svoje želje, spoznamo partnerja in se medsebojno uskladimo, temu je namenjen čas zaroke. Ko smo razumsko odločeni, pa na vrsto pridejo še čustva. Najbolj intenzivno čustvovanje se pri človeku začne odvijati v trenutkih, ko je izpostavljen in v središču pozornosti. Naj gre za nastop, tekmovanje ali… poročni dan. Ko smo na poročni dan v središču pozornosti, nas začne preplavljati koktajl hormonov, najpogostejši med njimi je adrenalin, ki poskrbi tudi za močno dojemanje okolice in intenzivno čustvovanje. Tu se torej srečata razum in čustva. Ob domači mizi in postelji, tega pač ni in nikoli ne bo.

Ko torej zmoremo sočasno ob intenzivnih čustvih, vklopiti tudi naš razum in se soočiti z vseživljenjsko odločitvijo, smo dosegli največ kar nam je kot človeškemu bitju, dano. To nam je popotnica za nadaljnje preizkušnje, ki nas čakajo v partnerskem odnosu, saj je nemalokrat ob intenzivnem čustvovanju (prepiri), potrebno vklopiti tudi razum.

Kljub vsemu pa na poroko ne smemo gledati zgolj teoretično, temveč kot na obred, na najin dan, ki ga bova imela večno zapisanega v spominu in telesu. V vsakem odnosu pridejo težki trenutki, prepiri in nesoglasja, tudi v najinem z možem. Toliko težje bi mi bilo preseči te trenutke, če ne bi bila poročena. Včasih je dovolj le pogled na prstan na roki in se spomnim svojih besed, ki sem jih izrekla tistega čarobnega dne, včasih se spomnim najinih globokih pogledov tistega magičnega dne, včasih pa si zavrtim video poroke in vedno znova najdem nov razlog, zakaj se je vredno za najin odnos potruditi še bolj. Tistih pogledov, poljubov, besed, ki sva si jih izrekla na poročni dan, nisva doživela nikoli prej in nikoli več kasneje. Žal so edinstveni, rezervirani le za tisti dan, so pa zapisani v najinih telesih in mislih. Vsem privoščim, da bi jih doživeli.

Žal mi je tistih deklet in fantov, ki so nekako podzavestno iz slabih izkušenj (svojih ali izkušenj staršev), prevzeli negativno mišljenje o poroki, kot zgolj papirju. Še bolj mi je žal tistih fantov in deklet, ki so tako mišljenje prevzeli zaradi negativnega razmišljanja o poroki svojih partnerjev. Le katera deklica ni sanjala o beli obleki, poročnem šopku, torti in pozornosti, ki je vsaj za en dan namenjena le njej? Jaz je ne poznam. Poznam pa veliko takih, ki danes pravijo: »Saj papirja res ne potrebujem.«. Kaj pa pozornost, ljubezen, spoštovanje, varnost, veselje, idt.? Tudi tega ne potrebuješ? Vse to zagotovo veš, da dobiš s poročnim dnem, če tega ni, vedno globoko v srcu ostane negotovost, strah in vprašanje: »Kaj če…?«.
 

Prepiri v odnosu so in bodo, ne glede na to ali poroko dojemate kot papir ali ne. Dejstvo pa je, da poroka s seboj prinese zakon. Brez tega ste le dve osebi, ki živita skupaj, po vsej verjetnosti celo prijavljena na ločenih naslovih. V tem primeru vas nič ne omejuje, kdorkoli izmed vaju lahko kadarkoli odide in pri tem ne bo imel nobenih težav, celo čas in denar pri urejanju dokumentov v primeru ločitve, mu bo prihranjen. Marsikdo bi temu rekel svoboda, jaz pa pravim, da je resnična svoboda tista, ko se lahko v zakonu mirne duše skregaš ali pa imaš slab dan, brez da bi te globoko v duši žrlo, da bo to usodna napaka in ostaneš sam. Tudi, ko se znajdeš na drugi strani in partnerja tu in tam organsko ne prenašaš, te zaveza, ki so jo dal tisti dan, potegne nazaj na realna tla. Bil je samo en dan, bila je samo ena odločitev, pa vendar le ta reši marsikateri zakon in misel nanj/o, ti da tisoč in en razlog, da vztrajaš in se še naprej trudiš za odnos.

Torej GARANCIJE NI! Poroka je le ključ, ki odpira nova vrata, kaj se skriva za njimi, boste morali ugotoviti sami. Če pa vrata pustite zaprta, pa nikoli ne boste izvedeli, kaj se je za njimi skrivalo. Karkoli že je za njimi, v vsakem primeru je zakon eno veliko usklajevanje in prilagajanje a obenem pomeni tudi varnost, zadovoljstvo, sproščenost in enotnost. Želim vama prijetno odkrivanje novega.