Ko gre mami na avtobus

Ste že kdaj opazili mamico, ki gre z dojenčkom v vozičku ali nosilki na avtobus? Ne? Bolj poredko? Seveda mamica z dojenčkom na avtobusu ni ravno pogost pojav, čemur pa se niti ne čudim, glede na svoje ne prav prijetne izkušnje in poizkuse transportiranja z avtobusom po našem glavnem mestu.

Z možem sva se odločila, da več kot enega avtomobila pri hiši ne potrebujeva, ker paziva na stroške, ker skrbiva za naš planet in ker svoje obveznosti uspeva nekako časovno uskladiti, da dveh ne potrebujeva. Vedno pa nama tudi ne uspe. Ko sem bila sama še na porodniškem dopustu, sem se v času, ko je mož hodil v službo, gibala večinoma v domačem okolju. Tu in tam pa se je vendarle zgodilo, da sem morala po kakih opravkih ali pa zgolj možu naproti, da sva prihranila pri transportnem času in se izognila gneči na cesti. Na srečo živimo v območju LPP in imamo postajališče relativno blizu doma, zaradi česar sva se posredno tudi odločila za »zgolj« en avtomobil. Vendar pa ko sem se prvič odpravljala z dojenčico v vozičku na avtobus, sem si svoje (kratko) potovanje predstavljala precej drugače.

O tem, da so bile priprave na skupni »izlet« pravi mali projekt, niti ne bom razlagala. Čeprav le za nekaj ur, je bilo potrebno spakirati cel kup stvari »za vsak slučaj«. Po napornih pripravah sem se s hčerko v vozičku le odpravila proti avtobusni postaji. Na srečo sva pričakali nizkopodno »trolo« in voznik nama je odprl izhodna vrata, ki so tudi vstopna za invalide in otroške vozičke. In tu se je zataknilo prvič. Nizkopodni avtobus ni imel dvižne klančine, zato sem morala voziček z nekakšnim nagibnim manevrom dvigniti na avtobus. Vendar pozor, na postaji je bilo kar nekaj ljudi, predvsem mlajših in šolarjev, pa tudi na avtobusu je bilo kar nekaj potnikov. Vsi so buljili vame, kot da sem neko čudo tretjega sveta, ki nima pravice do javnega prevoza, obenem pa nihče ni niti mignil s prstom, da bi mi voziček pomagal dvigniti na avtobus, še manj, da bi me vprašal ali morda potrebujem pomoč.

Ko sva bile z malo na avtobusu in sem jo varno zasidrala na mesto označeno za otroški voziček, se je pojavila dilema številka dve. Na avtobusu je bilo precej ljudi, nekaj jih je tudi stalo ob držalih, jaz pa sem se morala prebiti do voznikovih vrat, kjer me je čakal plačilni terminal. Bila sem postavljena pred dilemo ali naj pustim voziček s hčerko in se prebijem do terminala, ter svojo vožnjo plačam ali pa ostanem s hčerko in varujem njo in voziček, ter tako tvegam kakšno kazen, zaradi neplačila vožnje. Res bila sem v dilemi in že skoraj tvegala z neplačilom, nato pa sem po nekaj postajališčih, ko se je avtobus za silo spraznil, ter stal na semaforju pri rdeči luči, le tvegala in v dveh poskokih skočila do terminala, plačala vožnjo in v sekundi skočila nazaj k svoji hčerki. No, za naslednjič sem se odločila, da v taki situaciji ne bom tvegala in puščala hčerke same v premikajočem se avtobusu. Če bi prišla kontrola bi pač mirno odvrnila naj najprej uredijo plačilo tudi za tiste, ki vstopamo pri izhodnih vratih, potem pa naj od mene zahtevajo plačilo vožnje. Sicer pa verjamem, da tudi javno podjetje, ki skrbi za mestni prevoz, ne bi propadlo, če bi invalidom in mamicam z vozički omogočili brezplačno vožnjo.

Ko sva prispeli na želeno postajališče pa se je pojavila dilema številka tri. Kot sem omenila, avtobus ni imel dvižne klančine in ko so se vrata avtobusa odprla, je med mano in pločnikom zijala široka luknja. Le zakaj voznik ni zapeljal bliže pločniku, ko pa je jasno videl že nekaj metrov pred postajališčem, da se prerivam k vratom?! Nekaj sekund sem gledala v prepad pred sabo, nato sem poskušala s kakšnim od akrobatskih manevrov varno priti iz avtobusa, nato pa sem kljub vsemu obupala, saj nisem hotela tvegati prevrnjenega vozička s hčerko. Za sekundo ali dve sem se ozrla okoli sebe, kjer me je večina potnikov zgolj opazovala, nihče pa mi ni ponudil pomoči. Voznik je vztrajno gledal v vzvratno ogledalo in mi dvakrat živčno pred nosom skoraj zaprl vrata, ampak iz svojega udobnega sedeža se ni premaknil, da bi mi pomagal. Nato mi je prekipelo, stopila sem iz avtobusa, dvignila 20 kilogramski voziček, s še skoraj enkrat toliko dodatne teže v njem in ga postavila na varna, trdna tla. Ne vem kako mi je uspelo dvigniti tako težo v tako nerodnem položaju in ga dobesedno zavihteti preko prepada iz avtobusa na pločnik, vem pa, da sem si takrat rekla, da je to prvo in zadnje potovanje z vozičkom v javnem potniškem prometu.

In tako sem se naslednjič, ko sem morala na avtobus s hčerko, odločila za lažjo varianto. Na avtobus sem šla s hčerko v nosilki oz. t.i. kengurujčku. Prtljago sem si natovorila v nahrbtnik, hčerko pa pripela na trebuh in otovorjena, kot mula z optimizmom odracala na avtobus. Vendar pa sem doživela hladen tuš takoj, ko sem vanj vstopila. Avtobus je bil zopet poln, ljudje so stali in nobenega sedeža ni bilo prostega. Otovorjena kot mula in široka, kot da imam dvesto kil, se zasidram nekje na sredi avtobusa. Zopet sem bila deležna tisočerih pogledov, vsi so me premerili od nog do glave, nihče pa ni bil toliko prijazen, da bi mi odstopil sedež. No ja, res sem mlada in imam zdravi nogi, vendar pa mi ni bilo lahko tako otovorjena stati na premikajočem se avtobusu. Kljub temu, da vožnja ni bila najbolj prijetna, pa sem z razliko od prejšnjič, vsaj iz avtobusa uspela izstopiti hitreje in lažje, kot bi z vozičkom.

Olika res ni lastnost s katero se bi lahko pohvalili Slovenci. Verjamem, da nisem edina, ki je bila deležna take ignorance v javnem prevozu in verjamem, da se dnevno z javnim prevozom vozi kar nekaj ljudi, ki bi potrebovali malo pomoči. Četudi človek ne kriči na vsa usta, da potrebuje pomoč ali pa se glasno pritožuje, ker mu nihče ne odstopi sedeža, še ne pomeni, da mu ni težko in ga lahko mirno ignoriramo. Pa ne samo ignoriramo, ljudje z zanimanjem opazujemo človeka, ki več kot očitno potrebuje pomoč. V čem je poanta, da zgolj gledamo takega človeka? Življenje ni film, kjer z zanimanjem spremljamo kaj se bo zgodilo in če nam tisto, kar pride, ne bo všeč, lahko film mirno prevrtimo naprej ali pa nazaj. Ali so me vsi ti potniki v moji negotovi situaciji opazovali zato, ker so hoteli videti kaj bo? In če bi padla, bi mi potem kdo pomagal ali bi še vedno vsi samo gledali? Ali je človeku z zdravimi nogami in rokami res tako težko odstopiti sedež, pomagati dvigniti voziček ali pa se zgolj malce premakniti? Sta sebičnost in nezanimanje res povozila vso človeškost in sočutje? Stopimo kdaj preko sebe in naredimo nekaj dobrega za druge. Včasih le drobna gesta in vprašanje: »Vam lahko pomagam?«, delata čudeže.