Ko smo na zadnjem sistematskem pregledu pri pediatru naredili tudi preventivne krvne teste, smo bili prepričani, da je z našo dojenčico vse v najlepšem redu. Kljub vsemu pa so rezultati pokazali drugače.
V prejšnjem delu ste lahko brali o mojem srečanju s kačo (slepcem), reakciji, ki je temu dogodku sledila in pa o prvem poizkusu vrnitve po isti poti in soočenju s strahom. V tem delu pa bom razkrila, kako je potekal drugi poizkus in nekaj o iskanju vzrokov za strah.
»Kogar piči kača se boji še zvite vrvi.« Moder rek naših starih, ki pa zame nekako ne drži. Nikoli v življenju me ni pičila kača in nikoli nisem bila v neposredni nevarnosti, da bi me pičila, pa vendar se kač bojim kot hudič križa. Le zakaj?
Če si še niste prebrali člankov Cepiva skozi oči povprečne mame – Od kje pride dvom 1. Del in 2. Del, ter Cepiva skozi oči povprečne mame – Ali so cepiva varna in učinkovita, je zdaj skrajni čas, da to storite, saj boste izvedeli kako se je v meni naselil dvom v cepiva, ter kako varnost in učinkovitost (cepiv) dojemam jaz. Tokrat pa se bom dotaknila vprašanja o obvezujočem cepljenju.
Pred kratkim sem od znanke, ki dela na centru za socialno delo, dobila informacijo, da naj bi po novem poleg prostega časa za dojenje, med službenim časom mamice dobile še nadomestilo. Informacije sem preverila iz prve roke.
V članku Cepiva skozi oči povprečne mame –od kje pride dvom 1. del in 2. del, ste lahko brali o tem kako so se v meni pojavljali dvomi v cepiva. V tokratnem članku pa bom razmišljala predvsem o varnosti in učinkovitosti cepiv.