Strah pred kačami - 2.del

Iskalnik

Strah pred kačami - 2.del

V prejšnjem delu članka Strah pred kačami ste lahko brali o mojem srečanju s kačo (slepcem), reakciji, ki je temu dogodku sledila in pa o prvem poizkusu vrnitve po isti poti in soočenju s strahom. V tem delu pa bom razkrila, kako je potekal drugi poizkus in nekaj o iskanju vzrokov za strah.
 
DRUGI POIZKUS

Po nekaj minutah globokega dihanja na mestu, moževega prepričevanja in ostrih besed, sem se vdala v usodo. Moj mož v mojih očeh ni bil več vitez na belem konju, ki bi me rešil. Bil je zgolj moj mož in človek, ki bi ga kača lahko pičila ravno tako, kot bi pičila mene. Nekaj časa sem moža prepričevala naj me »štuporamo« nese tistih nekaj metrov in revež je celo popustil mojemu prepričevanju, ter si skoraj zlomil hrbet po štirih metrih nošenja svoje žene in porivanja hčerke v vozičku. Z njegovega hrbta sem na noge padla kak meter ali dva od mesta, kjer nas je, po mojem mnenju, čakala zaseda kač. Z občutkom groze, je moje telo zopet dobilo signal, da se mora boriti za preživetje in noge so mi začele same od sebe drveti. Nevede sem se z eno roko oklenila moža, z drugo roko pa vozička in tekla, tekla, tekla še metre in metre. Zdelo se mi je, da tečem s turbo pogonom. Hčerka se je v vozičku smejala od navdušenja, možu pa se je vse skupaj tudi že smešno zdelo. Meni pa je šlo za življenje in mi ni bilo prav nič do smeha.

Ko je bila nevarnost mimo je moje telo počasi prihajalo iz transa. Pričela sem zopet dobivati oblast nad svojim telesom. Počasi sem se nehala tresti kot šiba na vodi in šele takrat sem se zavedla, da sem se še v drugo polulala v hlače. Na srečo do doma nismo imeli prav veliko.

Ko smo prišli domov, smo se vsi skupaj usedli na vrtu. V sebi sem čutila olajšanje, hkrati pa sem se počutila tako zelo izčrpano, kot bi cel dan kopala jarke na žgočem soncu. Bila sem osupla in zgrožena nad tem, kako sem odreagirala v tej situaciji. Še vedno ne morem dojeti, kako sem lahko na enega majhnega slepca ob cesti, odreagirala tako intenzivno in kako se sploh nisem mogla imeti v oblasti. Sprašujem se, kako bi odreagirala, če bi bila sama s hčerko ali pa da bi se hčerka ustrašila prav tako kot jaz in bi jo morala jaz tolažiti. Pojma nimam, kaj bi bilo v tisti situaciji in prav tako si ne želim nikoli več izkusiti česa podobnega.

Sprašujem pa se, od kje izvira ta moj strah glede nato, da nikoli nisem imela negativne izkušnje s kakšno kačo?! Vem, da je bilo mojo mamo strah kač in je imela nekaj negativnih izkušenj s »pravimi« kačami v mladosti, četudi je nikoli nobena ni pičila. Se morda strah lahko prenaša med generacijami? Je lahko tudi strah ali travmatična izkušnja zapisana v genih? Skoraj bi si upala trditi da ja. Ni malo raziskav na področju čustvene genetike. Če so lahko povojne grozote pustile sledi v življenju mnogih generacij, ki se vojne niti ne spominjajo, potem verjamem, da se tudi osebne travme lahko prenašajo iz roda v rod.

Če so lahko povojne grozote pustile sledi v življenju mnogih generacij, ki se vojne niti ne spominjajo, potem verjamem, da se tudi osebne travme lahko prenašajo iz roda v rod.


Vem, slepci so povsod okoli nas, niso nevarni in nekateri jih niti ne umeščajo v družino kač. Sama sreča, da nisem naletela na »pravo« kačo. Bog si ga vedi kaj bi bilo z mano takrat. Verjamem, da ste se mnogi, ki vas ničesar ni tako strah, prisrčno nasmejali moji prigodi. Vsi vi ste res lahko srečni. Vsem vam, ki pa me razumete, pa želim, da bi znali najti izvor vaših strahov, da bi se lahko nekoč rešili okovja strahov in da strah nikoli več ne bi bil gospodar vaših teles.
Kategorije: 
Aktualno

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.