Strah pred kačami - 1.del

»Kogar piči kača se boji še zvite vrvi.« Moder rek naših starih, ki pa zame nekako ne drži. Nikoli v življenju me ni pičila kača in nikoli nisem bila v neposredni nevarnosti, da bi me pičila, pa vendar se kač bojim kot hudič križa. Le zakaj?

V življenju se v živo spomnim le treh dogodkov srečanja s kačo, no pravzaprav s slepcem, če sem čisto natančna. V zgodnjih najstniških letih sem sredi gozdne poti z mamo naletela na že mrtvega slepca polnega mravelj, v študentskih letih sva z možem nanj naletela med pohodom na hrib in pred nekaj tedni je naša družinica nanj naletela na cesti med našim popoldanskim sprehodom. Vse tri izkušnje pa so bile zame travmatično doživetje.

Težko je nekomu, ki ga ni strah kač, pravzaprav razložiti, kaj se dogaja v telesu in možganih človeka, ki naleti na kačo, pa četudi je to samo slepec. Čisto natančno se nobenega od prej omenjenih dogodkov ne spominjam, še predobro pa se spomnim groze, ki me je oblila in v trenutku zakrčila moje telo. Ker je spomin na zadnji dogodek še zelo živ, ga bom poskusila na hitro povzeti.

Bil je čisto običajen dan, ko smo z družino šli na popoldanski sprehod. Veselo sem razlagala možu kako sva s hčerko preživeli dan, nato pa se je v sekundi v mojih možganih nekaj sprožilo. S kotičkom očesa sem kak meter stran ob cesti zagledala nekaj zvitega, rjavega in tankega. V mikrosekundi so moji možgani odreagirali z vprašanjem: »Je glista, veja ali KAČA?!!!«. Ko so moji možgani pomislili na kačo, so se moje oči na široko odprle in pogledale v tisto čudo ob cesti. Razločno sem lahko videla, da je bil slepec in moji možgani so dobili signal: »KAČA JE!!!«. V istem hipu pa so ti isti možgani poslali pulz mojemu telesu, da se mora braniti. Sprva me je oblil ledeno hladen pot.  Zaščemelo me je po celem telesu in niti ena dlaka na mojem telesu ni ostala povešena. Iz grla nisem spravila drugega zvoka kot zamolkel krik groze. Moje srce je začelo utripati, kot bi ravno pretekla maraton in moje dihanje je postalo neurejeno. Panično sem lovila sapo in zdelo se mi je kot, da na tem svetu ni dovolj kisika za moja pljuča. Po licih so se mi nekontrolirano usule solze in moj pogled je klical na pomoč. Prva reakcija mojega telesa ob spoznanju, da sem naletela na kačo, je bila samoobramba. Kako naj se obranim?!? »Kača leze po tleh in če bi bila jaz dvignjena v zraku, ne bi mogla do mene.«, so pomislili moji možgani. Podzavestno sem začela noge dvigovati visoko v zrak in plezati po možu. Najraje bi v tistem trenutku poletela. Pa nisem. Šli smo mimo in mene so še metre zatem grozno ščemele noge, kot bi mi tisoč kač gomazelo pod njimi. Panično sem se obračala nazaj, če gre kača za mano in paranoično sem se celo pot ozirala na vse strani. Vsak hrup, vsak list ali madež na cesti me je vrgel s tira.

In kaj je bila največja težava??? S sprehoda smo se morali vrniti po isti poti, kot smo prišli. Po moževem mnenju žal nismo imeli druge izbire. Po mojem mnenju pa je bilo tisoč drugih rešitev. Lahko bi šli nazaj po trikrat daljši poti, ustavili kak avto, da nas zapelje ali pa šli do bližnje hiše in poklicali koga, da nas pride iskat. Možu nobena od teh rešitev ni padla na pamet. Po nekaj minutah oklevanja in hlipanja mi je mož zagotovil, da me bo varoval, da se mi ne bo zgodilo nič hudega. Pa smo poizkusili.

PRVI POIZKUS

Kljub temu, da sem bila še vedno v nekakšnem šoku, sem si globoko v sebi poskušala dopovedati, da je vse le v moji glavi. Vendar ta misel ni zdržala vode. Bolj kot smo se bližali mestu, kjer smo nekaj minut poprej srečali slepca, težje sem dihala. Pred očmi se mi je že meglilo, po nogah mi je gomazelo milijone mravljincev in moje roke so se z vso močjo oklepale moža. Kljub vsemu nisem zmogla. Moje telo je zablokiralo zaradi občutka groze in nekaj toplega je spolzelo po mojih spodnjicah. Bilo je veliko hujše kot prvič, ko sem nepričakovano naletela na kačo. Tokrat sem vedela, da je tam nekje. Imela sem občutek, da me čaka in se mi zlobno smeji. Morda je na pomoč poklicala še na stotine svojih prijateljev, da me skupaj napadejo. Vem, sliši se čudaško, pa vendar je moj um v tistem trenutku nekako tako deloval.

Mož je po prvem poizkusu že postajal jezen. Kljub temu, da je moj strah poznal in je nekoč že bil v podobni situaciji z mano, me ni znal razumeti. Tudi sam ni ravno ljubitelj kač, pa kljub temu take groze, kot jo doživljam ob tej živali sama, nikoli ni izkusil. Ker me ni znal razumeti, mi ni znal nuditi podpore in tiste varnosti, ki bi jo v danem trenutku zares potrebovala. Bil je razumevajoč in ljubeč, vendar v mojih očeh ne dovolj. V nekem trenutku me je začel že ostro karati, češ da naj se že umirim, da ni nič takega, da moramo nazaj, naj pomislim na hčerko, ipd. Kasneje mi je zaupal, da je celo razmišljal, če bi me v trenutku histerije moral udariti, da bi prišla k sebi. Pa tudi udarec ne bi pomagal. To je nekoč že poizkusila moja mama, ko sva naleteli na mrtvega slepca, pa me noben udarec ni odrešil občutka groze in mi pomagal prebroditi travmatičnega dogodka, globoko v meni se je le vtisnila zamera zaradi udarca, ki si ga nisem zaslužila.

Če vas zanima kako sem prestala drugi poizkus, nikar ne zamudite drugega dela članka.