Najboljša menedžerka je mama - 2.del

Iskalnik

Najboljša menedžerka je mama - 2.del

V prvem delu članka Najboljša menedžerka je mama, ste lahko prebrali nekaj kvalitet, ki bi morale biti skupne menedžerjem in mamam. Če vas zanima, katere so še take kvalitete, berite dalje.
 
ZNA MOTIVIRATI IN VODITI VSAKEGA POSEBEJ IN VSE SKUPAJ

Ni dober tisti vodja, ki delo zaposlenih prepusti naključju, ter ga na koncu zgolj pohvali ali graja. Dober menedžer zna za vsako aktivnost utemeljiti, čemu jo je vredno izvajati in to na način, ki bo vsakemu zaposlenemu blizu. Ni dovolj voditi tim, potrebno je voditi vsakega posameznika na način, ki je njemu najbližji. Nekaterim zaposlenim, da nov zagon samo (javna) pohvala, spet drugim veliko pomeni, če jim pri delu pomagamo, tretji pa bo čisto navdušen, ko bo za nagrado dobil nekaj tako majhnega, kot je čokoladica. Načinov motivacije je toliko, kolikor je ljudi na tem svetu, zato je pomembno, da zna vodja vsakega zaposlenega obravnavati kot posameznika, hkrati pa mora znati voditi tudi vse skupaj, kot tim.

Tudi mama se mora znati naučiti motivirati svoje otroke na način, ki je njim najbolj blizu. Začne se že pri dojenčku, ko ga je potrebno spodbujati, da se nauči plaziti, pa kasneje hoditi, samostojno jesti, pospraviti igrače, nekoliko kasneje pa tudi pomagati pri (lažjih) hišnih opravilih in konec koncev opravljati šolske obveznosti. Niti en otrok ni enak drugemu. Vsakega moramo znati spodbujati na njemu bližnji način. Nekaterim pomaga, če smo pri aktivnostih samo ob njih, drugim pomaga pohvala in spodbujanje, spet tretji pa imajo raje način nagrajevanja s kakim piškotom ali pa kako pravljico več za lahko noč. Čeprav so si otroci tako različni med sabo, pa je mama tisti vezni člen, ki jih zna vzgajati tako, da kljub svoji različnosti skupaj uživajo kot družina v istih aktivnostih, hodijo skupaj na izlete, dopust, ipd.

JE AVTORITETA A VSEENO DEL EKIPE

Dober menedžer kljub vsemu ne sme biti mehkužec. Vsak vodja mora znati pokazati odločnost, saj bi se zaposleni drugače počutili kot ovce brez pastirja. Posebej pomembno je, da to odločnost pokaže takrat, ko se njegovi ekipi godi krivica (odpuščanje, nižanje plač, prelaganje odgovornosti za krivdo, itd.). Avtoriteta pa ne pomeni, da se ima vodja za »nekaj več«. Biti mora del ekipe in dihati s svojimi zaposlenimi. Znati se mora spustiti in obstati na nivoju svojih zaposlenih, v nasprotnem primeru, je ves trud za motivacijo le Sizifovo delo, saj zaposleni nekoga, ki z viška gleda na njih, ne spoštujejo.

Tudi mama mora biti avtoriteta in svoje otroke vzgajati z odločnostjo. Znati mora postaviti meje in poseči v prepir svojih otrok, vendar ne na način: »Ti pojdi v ta kot, ti pa v onega, pa da je mir pri hiši!«. Znati se mora spustiti na nivo svojih otrok, začutiti vsakega posebej, jim prisluhniti  in najti »kompromis«, s katerim bodo (enako) zadovoljni vsi. Vsi vemo, da se mamino ukazovanje z viška, slej kot prej konča z nespoštovanjem in neposlušnostjo.
 
POSEBNA KONTROLA NI POTREBNA

Dober vodja ni tisti, ki ves čas sprašuje »Ali je to že narejeno?« Dober vodja je tisti, ki mu tega ni potrebno vprašati, saj rezultate že pozna. Zato pa mu ni potrebno biti jasnoviden. Če ima vse že naštete kvalitete, svoje zaposlene tako dobro pozna, da jih ni treba posebej spraševati, če in kdaj bo nekaj narejeno. Ne samo, da jih pozna, z njimi diha in dela, torej je logično, da ves čas ve na kateri točki je kakšna aktivnost pri posameznem zaposlenem.
 
 
Tudi mama, ki s svojimi otroki diha in jih čuti, ve kaj so ali niso storili njeni otroci. Otrok ji ni treba kontrolirati, če je ves čas vpeta v njihove aktivnosti. Če otroci niso prepuščeni sami sebi in se od njih nekaj ne pričakuje samoumevno, otroci niti nimajo možnosti »bluziti«. To ne pomeni, da jim mora biti mama ves čas za petami ali na razpolago. To bi bilo namreč za mamo izčrpavajoče, posebej če ima več otrok, kup nedokončanih obveznosti in posledično nezadovoljnega moža. Včasih je dovolj le vprašanje »Kako ti gre?« ali pa »Potrebuješ pomoč?« in z odgovori, ki jih dobi, mama natančno ve, kako se otrok počuti in kaj počne. Včasih pa je dovolj da svojemu otroku reče: »Ti zloži igrače na kup in ko končaš me pokliči, da jih skupaj dava v škatlo.« Mama tako ve, kaj bo njen otrok delal medtem, ko bo odsotna in kaj jo čaka, ko jo bo otrok poklical, pa ji zato ni potrebno stati ves čas ob njenem nadebudnežu.

 
Ja ni kaj, menedžment in materinstvo imata kar nekaj skupnih točk. Glede na to, da imamo mame vse naštete kvalitete »v krvi« oz. se jih tekom materinstva hočeš nočeš priučimo, bi lahko trdila, da bi bila marsikatera mama odlična menedžerka. No, če ne odlična, pa vseeno boljša in predvsem bolj človeška od vseh »gnilih jajc«, ki se najdejo na vodilnih položajih v naših podjetjih. V realnosti je slika marsikje drugačna, ne le da mame v podjetjih niso najbolj zaželen kader, o menedžerskem položaju večina lahko le sanja. Res zanimivo, da podjetja ne izkoristijo potenciala mater, ki jim je na dosegu rok. Pa ne govorim o tistih mamah »karieristkah«, ki dajejo karieri prednost pred družino, imajo najete gospodinje in varuške zato, da lahko ves svoj čas namenjajo karieri. Govorim o čisto običajnih mamah z vsakdanjimi obveznostmi in razposajenimi otroki. Te mame imajo v sebi kvalitete, ki jih potrebuje vsak menedžer, naša podjetja pa se jih otepajo kot hudič križa. Saj ni čudno, da toliko podjetij pri nas propade, če pa se vsi otepajo tako perspektivnega kadra kot so mame. Raje valijo »gnila jajca«, ki dajejo »gnile« rezultate, kot da bi lastniki ali menedžerji naredili preskok v svoji miselnosti, odprli Pandorino skrinjico in poizkusili nekaj čisto novega, perspektivnega. Saj ob vseh »gnilih jajcih« v naših podjetjih slabše že ne bi moglo biti, ali pač?!
Kategorije: 
Aktualno

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.