Moj otrok je... GENIJ! -1.del

Kot vsaka povprečna mama verjamem, da je moj otrok najlepši in najpametnejši. Velikokrat se zalotim kako ponosno opazujem svojo dojenčico in si vsa ponosna prikimavam v veri, da sem pomagala soustvariti najlepše bitje na zemlji. Ko pa od prijateljev iz znancev, ki že imajo starejše otroke pri vsakem obisku dobim začuden odziv, kako zelo je napredovala pri razvoju od zadnjega obiska, pa si vsa ponosno prikimam v veri, da je moj otrok tudi najpametnejši.

Če pustim svoje pristransko mnenje ob strani, pa je dejstvo da je naša dojenčica, gledano iz povprečja stroke, malce naprednejša od svojih vrstnikov, saj obvlada kretnje in gibe, ki bi jih naj, po mnenju doktrine, otrok obvladal čez kake dva ali tri mesece. Ko mi je ob zadnjem obisku patronažna sestra vsa navdušena rekla, da je pri nas sploh ne rabimo, ker je najina punčka tako napredna, sem si tihoma v brk zamrmrala: »Ja moj otrok je pač genij.«

Kasneje sem prigodo podelila z možem, s katerim sva se šalila, kaj vse bo najina punčka v življenju dosegla in presegla. V šali sem možu nato rekla, da jo bo očitno potrebno dati v šolo za genije. Ta stavek mi je nekako ostal v podzavesti do poznega večera, ko sem ležala v postelji in začela o njem globlje premišljevati.

Kaj bi jaz naredila v primeru, da se kasneje ob vstopu v šolo, res izkaže, da ima moj otrok mnogo večje zmožnosti, kot njegovi vrstniki, da ima t.i. »potencial genija«? Se je že zgodilo, da je kak otrok tu in tam preskočil kak razred v osnovni šoli, ker je bil bolj »napreden«, mislim pa da v Sloveniji nimamo kake primerne ustanove, kjer bi svoj potencial lahko razvijali otroci, ki so umsko bolj napredni od svojih vrstnikov in marsikaterega odraslega. Ko sem tako razmišljala o tem, sem sama sebe postavila pred dejstvo, kaj bi naredila v naslednji situaciji.

Imam povprečno slovensko družino z dvema ali tremi otroki, eden izmed njih je ravno dobro vstopil v osnovno šolo, kjer pa smo naleteli na težavo. Otrok se je namreč strašansko dolgočasil med poukom in tako s svojo nezainteresiranostjo motil druge. Čez nekaj časa smo ga poslali na testiranje in šok… rezultati pokažejo, da je moj otrok po dojemanju in znanju daleč pred svojimi vrstniki. Kakšne so torej moje opcije?

Prva izmed njih je, da otrok preskoči nekaj razredov. To za družino ne pomeni kakšnih večjih odpovedi, sprememb ali stroškov, saj življenje, za vse razen za malega genija, teče bolj ali manj običajno. Vendar potencial malega genija v tem primeru ni izkoriščen, saj učitelji v naših šolah niso usposobljeni za poučevanje nadpovprečno nadarjenih otrok. Mali genij bi tako sicer lahko prišel do izobrazbe prej kot njegovi vrstniki, vendar v tem primeru obstaja tudi velika verjetnost, da bi njegov pravi potencial splaval po vodi.

Druga opcija je, da najamemo zasebnega učitelja, najverjetneje iz tujine, saj nimam informacij, da bi bil v Sloveniji kdo dovolj strokovno usposobljen, za izobraževanje nadarjenih otrok. To za družino pomeni precej stroškov, saj bi bilo potrebno kriti stroške bivanja, potnih stroškov in seveda izobraževanja zasebnega učitelja oz. trenerja. Še vedno pa bi ostali v domačem okolju, četudi bi se morali odpovedati, kaki luksuzni dobrini. Vprašanje pa je, kako bi to vplivalo na malega genija in ostale družinske člane. Dvomim, da bi bil potencial malega genija v tem primeru res v polnosti izkoriščen, mislim pa da bi bilo še vedno bolje, kot storiti nič. Ne vem pa kako bi bili zadovoljni ostali otroci, ki bi se na račun tega, da se njihov brat ali sestra dodatno izobražuje, morali odpovedati marsikateri dobrini, ki bi jo imeli njihovi vrstniki.
 

V drugem članku si boste lahko prebrali kateri sta še dve opciji, ki bi jih lahko omogočili malemu geniju in o tem, za katero izmed njih bi se sama odločila.