Kako dojenčka navaditi na svojo sobico

Iskalnik

Kako dojenčka navaditi na svojo sobico

V članku z naslovom Kako dojenčka navaditi na svojo posteljico ste si lahko prebrali preproste trike, s katerimi počasi a zanesljivo dojenčka navaditi spati izven zakonske postelje. Tokrat pa vam bom razkrila kako najlažje in brez nepotrebnega stresa, dojenčka navadite na spanje v svoji sobici.
 
DOJENČKA PO 9. MESECU K DNEVNEMU POČITKU POLAGAJTE V NJEGOVO SOBICO
 
Bistveno pri navajanju dojenčka na svojo sobico je, da se zadeve lotite postopoma. Mi smo se zadeve lotili tako, da smo za začetek v otroško sobico dali prenosno posteljico. Naša pikica je pri 9. mesecih podnevi hodila spat 3krat po 45 minut. Na svojo sobico sem jo začela navajati tako, da sem jo pri drugem spanju najprej podojila, jo uspavala v skupni spalnici na rokah tako, da mi je zaspala res trdno, nato pa sem jo odnesla v otroško sobo in jo položila v prenosno posteljico.
 
 
Prvih nekaj poskusov ni bilo najbolj uspešnih, saj se mi je med polaganjem prebudila in sem morala vse skupaj ponoviti ali pa celo stati ob posteljici več kot pol ure, jo božati in rahlo tresti. Tudi, ko se je prebudila, se je nekajkrat ustrašila in zajokala, vendar se je na novo okolje po kakih 3. dneh navadila, ko je videla, da sem ob njej oz. vedno pridem, ko me potrebuje in ni nič drugače, kot takrat ko je spala v spalnici. Po kakem tednu je po dnevi brez težav spala v prenosni posteljici v svoji sobici.
 
PRI 11. MESECIH DAJTE DOJENČKA ZVEČER SPAT V NJEGOVO SOBO
 
Ko dojenček osvoji dnevno spanje v svoji sobici, je čas da ga tja položite tudi zvečer pred nočnim spanjem. Otroci pri tej starosti so zelo različni. Nekateri prespijo celo noč, nekateri pa se še vedno zbujajo (tudi dojijo) večkrat na noč.

V kolikor se otrok ponoči več ne zbuja je smiselno razmisliti o tem, da se v sobico prestavi njegova posteljica, se kupi postelja za malčka ali pa celo otroška postelja z varovalom. Če kupite novo posteljo poskrbite najprej, da se nanjo navadi podnevi in tam prespi vsaj nekaj dni, predno ga zvečer položite vanjo.
 
 
V kolikor pa se otrok ponoči še zbuja, morda celo doji, pa ga v svojo sobico polagajte spat samo zvečer, do prvega bujenja (podoja). Sami najbolje poznate svojega otroka in boste šele takrat, ko se otrok prebudi znali oceniti ali je smiselno, da otroka položite nazaj v posteljico v njegovi sobi ali pa ga vzamete v spalnico in položite v njegovo »staro« posteljico, morda za začetek celo pustite v zakonski postelji do naslednjega bujenja (podoja).
 
PRI 12. MESECIH PONOČI V IZVIDNICO POŠILJAJTE OČKA
 
Ko ste otroka navadili na spanje tako v svoji posteljici, kot v svoji sobici, je čas, da vajeti prevzame še očka, ki je lahko vse te mesece »lenaril«. Poznam veliko očkov, ki se hvalijo, da otroka, ki se ponoči predrami (in se ne doji), umirijo in uspavajo veliko hitreje, kot mamice. Moški so namreč znani po tem, da so bolj »flegma« pri vsaki stvari, zato si bolj »na izi« vzamejo tudi »nočno dramo«. Ker otroci začutijo, kako (ne)mirni smo odrasli, bi si skoraj upala trditi, da je na vsem tem nekaj resnice. Sama bi namreč ob nočnem vreščanju skočila pokonci in se na vse pretege trudila otroka uspavati, medtem, ko bi moj mož najverjetneje čisto počasi zlezel iz postelje, odprl vrata otroške sobe, potrepljal najino hčerko in rekel nekaj v smislu: »Vse je ok, nočka je.« Stavek, ki na prvi pogled nima smisla, vendar v kombinaciji z mirnim očetovim tonom glasu, dela čudeže.
 
 
Bistvo pri navajanju otroka na svojo sobico ni v tem, da otroka čim prej »vržete« iz zakonske spalnice, da pridete do svoje intime. Otrok je namreč sad zakonske intime, ki ga je potrebno kot takega negovati in mu prisluhniti. Dojenčki so posebej občutljivi na še tako majhne spremembe, zato se jih je potrebno lotiti z veliko mero previdnosti in potrpljenja. Nihče ni rekel, da je navajanje na svojo sobico ali posteljico enostavno, je pa neprimerljivo lažje, kot »prekrokati« prve mesece njegovega življenja, ga miriti, nositi ali celo ignorirati v njegovih potrebah. Če nimate zadržkov ob tem koliko časa otrok lahko biva v spalnici s starši, si bo »zdrav« otrok z »zdravimi« starši v »zdravem« zakonu, slej ko prej sam želel v svojo sobo in bo to jasno dal vedeti staršem. Nikar pa ne vzemite dojenčku stika z mamo (in očetom), ki ga tako zelo potrebuje, samo zato, ker vam »družba« pravi, da dojenček ne sodi v zakonsko spalnico ali posteljo. Kljub vsemu je zagotovo bolje vložiti nekaj dodatnega truda pri »odvajanju«, kot pa se celo življenje soočati s travmami otroka, ki se je v najzgodnejšem otroštvu počutil zapuščenega.
Kategorije: 
Moj dojenček

Vaš komentar

Vaš elektronski naslov ne bo objavljen! Izpolnite vsa polja označena z*

CAPTCHA
This question is for testing whether or not you are a human visitor and to prevent automated spam submissions.