Imam premalo mleka?! - 1.del

Nikakor ni skrivnost, da sem goreča zagovornica dojenja. To vsekakor ne pomeni, da kritiziram vse tiste mame, ki svoje otročiče hranijo po steklenički. Verjamem, da tista mama, ki se odloči otroka hraniti raje po steklenički, nima dovolj ustreznih informacij glede dojenja. Ne bom odkrivala tople vode in pisala o vseh pozitivnih učinkih dojenja ali pa kako rešiti vse težave, ki se pojavijo zaradi dojenja. O tem je dovolj napisanega na spletnih straneh svetovalnic za dojenje in vem, da so gospe, ki delujejo kot svetovalke za dojenje vse ustrezno usposobljene (teoretično in praktično), da vam bodo znale pomagati pri vsaki težavi, v kolikor se boste nanje obrnile. Me pa vsakič znova presune, ko slišim kako mamico, ki se je v začetku sicer odločila za dojenje, reči, da mora dojenčku dodajati adaptirano mleko, ker ima sama premalo mleka.

Odkar sem mamica svoji prekrasni deklici, se ji trudim nuditi najboljše kar lahko. Verjamem, da je moje mleko veliko boljše za mojo punčko od tistega, ki so ga kemično ustvarili in prilagodili povprečnemu dojenčku. Zakaj je boljše ne bom dolgovezila. Vse informacije obstajajo na spletu in kogar zanima jih bo že našel.

Ko se je moja deklica rodila, moje dojke še niso bile polne, je pa iz njih prva dva dni priteklo nekaj prozorne tekočine imenovane mlezivo. V mlezivu so vse pomembne snovi, ki jih novorojenček prve dni potrebuje, zato nisem oklevala in svojo punčko vztrajno pristavljala k dojkam, ko je bila le ta budna. Nekje drugi ali tretji dan sem tudi jaz dobila naval mleka in počutila sem se kot "krava mlekarica", ko sem s polnimi in bolečimi dojkami opletala okoli. Priznam, bolelo me je, posebej ker moja zaspanka prve dni ni bila ravno ješča. Ker je tako veliko spala, so mi celo sestre na oddelku prijazno zagrozile, da bo očitno potrebno tega otroka hraniti po steklenički, da vsaj malo pridobi na teži. Pa se nisem ozirala na njih in deklico pristavljala k dojkam, ko je za to pokazala interes. Tehtali so jo vsak dan na rednih pregledih in čisto normalno je, da dojenčku v prvih dneh v porodnišnici teža pada in ne narašča. Šele nekje tretji do peti dan se padanje ustavi in dojenček začne pridobivati na teži.


V porodnišnici smo imele mame na voljo tudi tehtnico, da bi otroka stehtale pred in po podoju in tako ugotovile ali otrok poje dovolj. Ko sem tudi sama pomislila, da bi jo stehtala, sem se vprašala, kaj neki naj bi mi rezultat povedal. Razlika v teži pred in po podoju naj bi bila zaužita hrana. Torej, če bi bila razlika 20, 50, 100 gramov, še vedno ne vem, kaj naj bi mi na podatek povedal?! Vsak otrok je namreč drugačen. Vsak ima drugačen ritem hranjenja, eni jejo večkrat po malem, spet drugi manjkrat in takrat več. Tako sem se odločila, da moje pikice ne bom tehtala in obremenjevala predvsem sebe.

Moja malčica je predvsem prvi mesec ves čas visela na dojki. Po eno uro sem sedela na kavču ali ležala v postelji z malo dojenčico priklopljeno na mojo dojko. Seveda ni eno uro jedla, vmes je malo dremala, pa se malo crkljala, nekaj pa tudi pojedla. Ko se je odklopila z dojke je kako uro, dve, tri, ponoči celo štiri spala ali pa sva se crkljali in ko je postala nemirna, sem ji zopet ponudila dojko in zgodba se je ponovila.  Včasih pa sem jo že po petnajstih minutah spet imela na dojki. Tako je bilo cel prvi mesec, kar pa je čisto normalno. Večina dojenčkov na začetku ne zmore prav močno sesati in iz dojke ne potegne prav veliko mleka. Če upoštevamo še to, da kot novopečena mamica z dojenjem nisem imela izkušenj, pa je logično, da je vse skupaj trajalo še malce dlje in sem jo iz previdnosti raje pristavila večkrat. Ko smo našo punčko tehtali s patronažno in kasneje tudi v dispanzerju, so številke rasle iz tedna v teden. Punčka je pridobivala na teži tako kot je pričakovano po zdravniških standardih. Patronažna me je celo pohvalila in rekla: »Gospa lepo dojite, kar tako naprej. Na dve uri kot do sedaj.« Pa sem samo pokimala, mislila pa sem si: »Če bi dojila le na dve uri, bi tale tehtnica pokazala bistveno manj.

Dojiti na dve uri, kot je to določeno z zdravniškim standardom, je bolj kot ne »trotelj« navodilo. Vsaka mama mora svojega otroka začutiti. Če je otrok zaspan in spi več ur skupaj, naj spi. Kruto bi bilo otroka buditi, samo zato, da bo podojen na dve uri. Otrok, ki spi malo več, se bo zbudil lačen in bo pojedel takrat malo več. Prav tako nesmiselno bi bilo otroku odrekati hrano v primeru, da le ta ni izurjen jedec in se želi dojiti bolj pogosto. Otroci so si različni in če jim mame prisluhnemo, bodo zadovoljni oni in me bolj mirne. Pomislite, naše babice, prababice so v glavnem vse preživele zgolj z dojenjem. Takrat še ni bilo stekleničk in adaptiranega mleka. Pa si upam trditi, da prav nobeni ni nič manjkalo.

Nadaljevanje sledi...