IMAM KANDIDO! Kaj pa sedaj?

V prvem delu članka IMAM KANDIDO! Kaj to pomeni?, ste lahko izvedeli vse o Kandidi, ter o tem kako znake kandidiaze prepoznamo pri sebi. Tokrat pa bom z vami delila svojo izkušnjo »antikandidnega« boja.

»Žrtev« kandidiaze sem skoraj 4 leta nazaj postala tudi jaz, čeprav takrat ta »bolezen« še ni bila znana. Iskreno povedano niti pomislila nisem, da bi se v meni lahko razpasla neka gliva, ki mi bo skozi čas povzročila toliko slabega.

Moje težave so se začele takoj, ko sem prenehala jemati kontracepcijske tablete. Po nekaj dneh nejemanja slednjih je moj hrbet postal prekrit z drobnimi mozoljčki, razpoloženje mi je začelo grozno nihati in moja teža se je v slabih treh tednih povečala za 4 kg. To je sicer »normalno« za hitre hormonske spremembe, ki jih povzročajo hormonske tabletke. Mozoljčki so s časom sicer izginili, teža in nihanje razpoloženja pa sta »obviseli« na meni. V tistem času, sem pričela delati tudi na precej stresnem delovnem mestu, kar je imelo za posledico tudi slabšo in neredno prehrano. Namesto toplega kosila, sem tako vsak dan jedla sendviče. Ja, ni kaj, moj slog življenja pač ni bil najbolj zdrav v tistem času.

Pri meni so se simptomi začeli kazati po nekaj tednih »nezdravega« sloga življenja (stres, slaba prehrana, hormonske spremembe). Vse skupaj se je začelo precej nedolžno, najprej me je malce napenjalo, imela sem vetrove in dobila sem glivice na prstih in nohtih obeh nog (v precej težki obliki). Odkar pomnim sem imela boleče menstruacije in hladne okončine, tako da si ne bi upala trditi, da je temu vzrok kandidiaza, brez dvoma pa so se na novo pojavili pogostejši glavoboli, vročični oblivi in zelo pogosta vnetja grla. Po službi sem bila ves čas grozno izčrpana, brezvoljna in tečna, pogosto pa sem imela »napade lakote«, ko sem vase zmetala praktično vse kar mi je padlo pod roko.

Da je z mano nekaj hudo narobe sem dojela, ko so moje težave postajala resnejše. Po vsakem obroku, še tako majhnem ali pa zgolj po popitem kozarcu soka, je moj trebuh vidno narasel. Ob koncu dneva je bil tako napihnjen, kot takrat, ko sem bila v 6. mesecu nosečnosti (brez šale). Sama napihnjenost pa ni bila edini problem. Cel dan sem imela grozne vetrove in verjemite mi, da zna biti to grozno nadležno. Posebej grozno je bilo, ko sem bila v službi ali v javnosti in sem le te morala zadrževati. Po kaki uri ali dveh zadrževanja me je v trebuhu že kar trgalo od bolečin.

Moja spolna sla se je iz meseca v mesec manjšala, med nosečnostjo, ko so hormoni še malo bolj zanihali, je upadla še bolj in po porodu, ko na hormone vpliva še dojenje, pristala na »negativni nuli«. Po porodu sem mojo dojenčico polno dojila in polno doječe mamice na dan »pokurijo« dodatnih 500 kalorij, kar pomeni, da večina mamic z dojenjem slej ko prej izgubi poporodne kilograme. Jaz sem izgubila samo večino trebuha, ostali kilogrami pa so mi »obviseli na bokih in riti. Po 9. mesecih  dojenja in domače, razmeroma zdrave prehrane, sem uspela izgubiti »samo« 4 kg, ostalo pa mi jih je še 5.
 
Moje psihično počutje se je iz meseca v mesec slabšalo. Od začetne izčrpanosti, se je le to prevesilo v kronično utrujenost. Spala sem po več kot 12 ur na dan, če nisem, sem bila cel dan kot zombi. Ves čas me je zeblo, vsaka malenkost me je vrgla iz tira, obenem pa mi je bilo tu in tam vseeno za cel svet.

Po poroki in pred nosečnostjo sem se zaradi vseh teh simptomov in posebej očitnih črevesnih težav, odpravila k osebni zdravnici. Njen odziv je bil vse prej, kot primeren. Obravnavala me je kot nebodijetreba, ki ji krade čas z bedarijami. Prav smejala se mi je, ko sem ji pojasnila, da imam grozne težave z napihovanjem in vetrovi. Njen »strokoven« nasvet je bil, naj se izogibam beli moki in ji v bodoče ne kradem časa z neumnostmi. Ko sem bila noseča, je moja ginekologinja na enem izmed ultrazvokov, v trebušni votlini za maternico videla nekaj proste tekočine in me poslala na ultrazvok trebuha. Specialistka mi je pojasnila, da ta tekočina lahko pomeni alergijo na določeno hrano in bi po porodu morala na ponoven ultrazvok in test alergij na živila. Glede na to, da bi po potem morala ponovno k osebni zdravnici, da me napoti k specialistom, zaradi težave, ki se ji je enkrat že posmehovala, sem na to idejo kar lepo pozabila.

Sama sem se s pojmom kandidiaze srečala letos, nekaj tednov po porodu, čisto po naključju, ko sem po TV videla reklamo za naravne kapsule, ki menda pomagajo v boju proti razraščanju Kandide. Na spletu sem pobrskala za simptomi, ki jih kandidiaza povzroča in udarilo me je kot strela z jasnega… »Kandido imam!«

Čez nekaj tednov sem na eni izmed strani, ki ponujajo skupinske kupone, zasledila kupon za bioresonanco in holističen pregled telesa, kjer bi lahko ugotovili ali je Kandida v mojem telesu res preveč razraščena. Cena je bila tako ugodna, da sem si pregled privoščila. Rezultati so bili šokantni. Grozno povečane sem imela prav vse možne vrste Kandid (od 50 do 98%). Pa ne le to, dobila sem nekaj strani seznama stvari na katere sem alergična in hrane na katero je telo razvilo intoleranco.
 
Sama na strogo dieto nisem mogla, ker svojo pikico še vedno dojim. V kolikor bi izločila prav vso hrano, ki je zaradi kandidiaze ne bi smela uživati, bi to lahko vplivalo na »proizvodnjo« in kakovost mojega mleka. Tudi svetovalka na bioresonanci mi je svetovala, da s strogo dieto počakam do konca dojenja. Ker to še ne bo kmalu (upam) in ker »na pol« dieta ne bi imela želenega učinka, sem se zadeve morala lotiti drugače.

Po internetu sem pobrskala katera živila so učinkovita v boju proti Kandidi. Precej zadetkov mi je vrglo, najbolj očitna pa sta bila »česen« in »olje črne kumine«. Ker surovega česna ne maram, olje črne kumine pa je neprijetnega okusa, sem se odločila, da si kupim kapsule obojega. Kapsule česna je potrebno zaužiti pred obrokom (2x na dan), olje črne kumine pa po obroku (2x na dan). In tako sem začela…
 
Po treh dneh uživanja kapsul se je razlika v moji prebavi že pokazala. Tretji dan uživanja sem brez očitnega razloga dobila grozno drisko. Na eni izmed spletnih straneh sem prebrala, da se po uživanju česna, simptomi, ki jih povzroča kandidiaza, lahko tudi poslabšajo. Včasih naj bi se kazali tudi v lažji obliki gripe. Meni je tisti dan precej »prevetrilo« črevo in moje počutje, tako psihično, kot fizično, se je po tem dnevu začelo rahlo izboljševati. Moj trebuh ob koncu dneva ni bil več tako napihnjen, imela pa sem tudi več energije za vsakdanje stvari.

Splet okoliščin pa je hotel, da sva z možem ob koncu poletja uničila naš stari sokovnik in sva se jeseni »vrgla« v nakup novega. Kupila sva ga na spletni strani Ozemalniki.si, mož pa ga je šel kar osebno prevzeti. Gospod, ki te sokovnike prodaja, se je izkazal za zelo prijaznega in zgovornega. V poplavi informacij, ki jih je možu (ki je preveč vljuden, da bi človeka s prevelikim darom govora, prekinil) podal ta starejši gospod, so bile tudi informacije, kako si s sokovi pomagati v boju proti Kandidi.

Iz vseh informacij, ki jih je domov prinesel moj mož, sva se odločila da poizkusiva s tremi sokovi:

1. Proti kandidiazi je učinkovita vsa zelena zelenjava, zato se je moj mož nekega dne sprehodil po tržnici in nakupil goro zelenjave od stebelne zelene, korenine petršilja, peteršilja, brstičnega ohrovta, ingverja, itd. Vse skupaj je spustil skozi sokovnik in za »boljši« okus dodal še eno jabolko. Ob koncu je v kozarec primešal še žlico bio cimeta za okus in bio kurkume, ki na telo deluje očiščevalno. Tak sok imenovan sok zelene sezonske zelenjave običajno pijeva ob vikendih zjutraj, ko imava več časa za pripravo, saj priprava vzame kar nekaj časa. Sok ima največji učinek, če se ga spije na tešče in v roku 30 minut potem, ko je sveže iztisnjen.

 

2. Sok surovega bio krompirja je zdravilo za vse težave »od ust do riti«, odličen pa je tudi v boju proti kandidiazi. Zelo pomembno je, da krompir ni škropljen, torej je res bio, saj si ne želite v telo vnesti še dodatnih strupov. Krompir sočite tako, da ga olupite in med sočenjem z gazo ali fino tkanino ujamete škrob (bela gosta snov). Škrob namreč lahko povzroči vročino v telesu, zato je pomembno, da ga ne užijete. Običajno se nekaj škroba nabere tudi na dnu kozarca takoj po sočenju, zato zadnji požirek zavrzite, če ste zelo občutljivi. Če sokovnika nimate, lahko surov krompir tudi naribate in stisnete s fino tkanino, vendar vam bo taka priprava vzela precej več časa.

3. Sok štirih limon in žličke jedilne sode bikarbone vsak dan, pa bo za Kandido smrtonosni udarec. Limone oz. njihova kislina agresivno uničuje kvasovke, saj jim spreminja njihovo ugodno bivalno okolje. Soda bikarbona, bo limoninemu soku dodala še mehurčke, ki bodo v vašem želodcu ustvarili pravo vrelišče, Kandido pa milo rečeno pognali v smrt.
 

Sokove sem poskušala piti čim bolj redno in v časovnih razmikih. Ob vikendih zjutraj na tešče sem spila kozarec (400ml) »zelenega« soka, vsak dan pred večerjo sok surovega krompirja (300ml) in pred spanjem sok štirih limon z žličko jedilne sode (400ml). Pri tem sem poskušala biti čim bolj dosledna, čeprav včasih zaradi obveznosti kakšnega izmed sokov nisem uspela spiti. Vsak izmed sokov je na moje počutje vplival drugače. Zeleni sok deluje močno očiščevalno, zato se noro smrdečim vetrovom še kaki dve uri po zaužitju soka nisem mogla izogniti. Za okolico bi bilo sila neprijetno, če bi bili takrat v moji družbi, zato sem pazila, da sem ta sok spila takrat, ko sem bila v intimi svojega doma. Tudi krompirjev sok in sok štirih limon v črevesju povzročata vetrove, vendar le ti niso tako zelo »smrdeči«. Iskreno rečeno so vetrovi res neprijetna stvar, vendar pa sem jih bila tokrat vesela, saj je poslabšanje »bolezenskih« simptomov kandidiaze znak, da Kandida izumira.

Poleg sokov sem še naprej jemala kapsule česna in olja črne kumine in po treh tednih takšnega sloga življenja, sem se počutila neprimerljivo bolje. Ob tem pa naj omenim, da načina prehranjevanja nisem bistveno spreminjala. V svoji prehrani sem le malce omejila količine zaužitega kravjega mleka, ki sem ga nekdaj popila tudi do pol litra na dan. Ker je mleko »prijatelj« Kandide, sem ga zamenjala za sojino mleko, pri kuhanju pa sem še naprej uporabljala kravjega. Malce sem omejila tudi sladkarije, ki sem jih pred tem pojedla res ogromno. Kljub temu pa sem si tudi po tem še vedno skoraj vsak dan privoščila kako »sladičko«. Tudi količine zaužite hrane nisem spreminjala, saj si nisem želela, da bi se »proizvodnja« mleka v mojih dojkah zaradi pomanjkanja vnosa energijskih vrednosti, zmanjšala.

Po treh tednih »sokcanja« in jemanja kapsul, sem ponovno stopila na tehtnico in doživela prijetno presenečenje. Moja teža je v teh treh tednih padla za 4,5 kg. Noroooo!!! Brez dvoma lahko pritrdim dejstvu, da je preveč razraščena Kandida krivec, da nekateri ljudje, tudi ob shujševalnih kurah, nikakor ne morejo shujšati. Vendar pa izgubljeni kilogrami nikakor niso bili edini pozitiven učinek. Moj trebuh ni več napet. Tu in tam se še napihne, ko imamo kako praznovanje ali rojstni dan in vase zmečem vse preveč sladkarij in predelane hrane, vendar se že naslednji dan po enem izmed zaužitih sokov počutim spet dobro. Moje počutje se je bistveno  izboljšalo, imam več energije, več zagona za nove izzive, predvsem pa je najbolj pomembno, da imata mož in hčerka veliko več od mene, kot pred tem.

Potrebno se je zavedati, da v življenju ni vse črno ali belo. Včasih je treba ekstreme prilagoditi sebi v prid in situaciji v kateri se nahajate. Že en korak v pravo smer pomeni, da ste korak bližje k cilju in to velja tudi za saniranje vašega počutja pa naj si bo to slabo zaradi Kandide ali pa česa drugega.